Stradawata na mladiot Verter - potraga po sovr{enstvoto

Povtorno sum patnik koj talka niz ovoj svet. A zarem ti si

ne{to drugo? Kako edno od pismata na Verter, Gete gi
posvetuva ovie zborovi na romanti~niot junak vo svojot romanavtoportret, vo koj mu dozvoluva samiot da go prika`e svojot
lik na ~itatelot. Mladiot Verter e navistina eden bescelen
patnik, koj beznade`no gi podava racete kon slikata koja mo`e
da ja po~uvstvuva, no ne i dopre, `iveej}i so svojot kopne` i
umiraj}i so svoeto stradawe.
Stradawata na mladiot Verter e roman za du{evnite maki
na Geteoviot nesre}en talka~, koj otfrlaj}i go op{testvoto
zavr{uva otfrlen od nego, u`asnat od odvratnoto pomiruvaawe
na lu|eto koi ladnokrvno ja ubivaat svojata potraga po
ubavinata vo zamena za plitkata udobnost vo grupata. Baraj}i
go sovr{enstvoto, dlabo~inata na ~uvstvata i vistinskata
ubavina Verter bega od besmisleniot mig na sega{nosta,
baraj}i go vo minatoto, vo dale~inata, a najmnogu vo sebe,
odgovorot. A kopnee samo po slobodata na du{ata koja saka
da ja progolta ve~nosta, tolku retka i tajna vo na{iot plitok
svet. Go prezira op{testvoto, tvorecot na pravilata, bidej}i
...sekoe pravilo go razoruva vistinskoto ~uvstvuvawe na
prirodata i nejziniot vistinski izraz.
Prirodata e zasolni{te za vqubeniot i melanholi~en traga~.
Taa e najblisku do ve~nosta i do bo`estvenoto. Edinstveno taa
ne se pokoruva nikomu, a nejzinata mo} ne ja ubiva nejzinata
ne`nost. Za romanti~niot duh koj samiot sebe se progonuva od
lu|eto, taa uteha vo osamenosta, voshit i inspiracija za
umetnosta i solzite niz koi edinstveno mo`at da se iska`at
najsilnite ~uvstva.
Nevozmo`nata qubov go ubiva Verter. Negoviot najgolem
kopne` e onoj po ~istata i vistinska qubov i toj `ivee vo bolnata
nade`. Verter pro`ivuva se vo sebe, vo svojata fantazija kade
mislata e posilna od deloto: Se vra}am vo sebe i tamu go nao|
am svetot. - veli toj. Za Verter `ivotot e kopne` prekrasnata
slika na sonot da se sploti so realnosta. No koga sonot nema ni
malku nade` da se ostvari, `elbata za `ivot kaj Verter zgasnuva
i toj se samoubiva.
A, zarem ima druga sre}a za ~ovekot, toj slaven polubog.
Toj sozdava svet za sebe i e sre}en zatoa {to e ~ovek, zatoa
{to sepak vo srceto go nosi slatkoto ~uvstvo na slobodata i
deka ovaa temnina mo`e da ja napu{ti koga }e posaka.
Prazen e `ivotot bez ideali, bez posegawe kon sovr{enstovoto i
bez vizijata za negovoto postoewe. Ubivaj}i ja nea lu|eto ja
ubivaat svojata smisla vo zamena za polesen `ivot, bidej}i ne e
li toa ~ovekovata smisla, da sozdava so misla.